Kako smo nesrečo v Černobilu čutili Slovenci

V torek, 29. aprila 1986, je Radio Slovenija v jutranjih poročilih slovenski javnosti sporočila novico o jedrski nesreči v Černobilu, ki se je zgodila tri dni prej, 26. aprila 1986.

V radijskih obvestilih je za novico izvedela tudi Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki je bila tedaj mlajša najstnica: "Zaradi 'nevidne in neotipljive' nevarnosti strah sprva ni bil prisoten, z več informacijami o nevarnosti radioaktivnosti pa se je vseeno pojavil občutek nelagodja in tesnobe ter razmišljanja, kakšne posledice bi lahko pustilo brezskrbno gibanje na prostem pred objavo novice."

Novica je imela tisto popoldne dva odziva, sta v poročilu ob desetletnici nesreče navedla dr. Rafael Martinčič in mag. Bogdan Pucelj, tedaj strokovnjaka z Instituta Jožef Stefan.

Najprej so bile opravljene dodatne kontrolne meritve, ki so tisti dan pokazale, da se radioaktivnost okolja pri nas še ni povečala. Radioaktivni oblak je nad Slovenijo prišel nekaj ur kasneje, v noči s torka na sredo, 30. aprila. Takrat je bilo zjutraj izmerjeno tudi prvo povečanje radioaktivnosti v ozračju in padavinah.

En radioaktivni izotop v slovenski prsti še danes

Ob prvem zaznanem povečanju so pristojni strokovni in operativni organi sprostili obširen program meritev radioaktivnega onesnaženja okolja in prehrambne verige, ki je trajal vse do julija tistega leta. Merili so vsebnost radioaktivnih izotopov v hrani, pitni vodi, mleku, deževnici in v zraku.

Zunanje sevanje je bilo največje četrti dan po prihodu kontaminacije, nato pa je postopoma upadalo, saj so kratkoživi radioaktivni izotopi razpadli. Najpomembnejši od njih je bil izotop radioaktivnega joda 131 I, ki se kopiči v žlezi ščitnici.

Od dolgoživih pa je v Sloveniji v okolju, predvsem v zgornjih centimetrih zemlje neobdelanih zemljišč, v majhnih količinah še vedno prisoten izotop cezij-137, katerega razpolovna doba je 30 let. Rastline ga sicer zelo malo vsrkavajo in zato niso kontaminirane.

Sveže zelenjave nekaj časa ni bilo na krožnikih

Od 30. aprila do 19. maja je bila v Sloveniji v veljavi vrsta preventivnih ukrepov in priporočil, katerih namen je bil po eni strani preprečiti takojšnje učinke sevanja, po drugi pa zmanjšati kasnejše posledice na sprejemljivo raven.

V dneh po nesreči je bilo priporočljivo omejeno gibanje na prostem. Otroci naj bi sprva ostali v zaprtih prostorih, tudi v maju pa naj se ne bi igrali na sveži travi in peskovnikih, saj je bila tam radioaktivnost večja. Športnikom so svetovali, naj trenirajo po soncu ter le po asfaltu in kamnitih poteh, kondicijski treningi naj bi potekali v zaprtih prostorih.

V okviru ukrepov je bilo prepovedano uporabljati svežo deževnico za prehrano in napajanje živine, jesti svežo zelenjavo, sadje in gobe ter loviti parkljasto divjad.

Živina se ni smela pasti oziroma uživati trave, pokošene po 26. aprilu, temveč le konzervirano krmo. Če je bila žival hranjena s svežo krmo, naj bi njeno meso pred uživanjem zmrznili za vsaj dva meseca. Enako je veljalo tudi za zamrzovanje zelenjave.

Potencialno oporečno mleko je bilo obvezno predelati v mlečne izdelke, na primer mleko v prahu.

Otroci in nosečnice naj bi pili le mleko v prahu ali mleko, proizvedeno pred 26. aprilom. Pri prehrani naj bi uporabljali krompir, fižol in zelje iz domačih zalog, izogibali naj bi se rib iz ribnikov.

Vse prehranske izdelke je redno pregledovala inšpekcija. Živila, kupljena v trgovinah, so bila neoporečna, saj so tiste s preveliko vsebnostjo radioaktivnih delcev umaknili iz prodaje ali uničili. Večjo nevarnost so predstavljala živila, ki so jih ponujali na tržnicah, zaradi česar so te v času veljave ukrepov pogosto samevale.

Prav tako so uvedli pregled potnikov in prtljage iz Sovjetske zveze, sprejeli so meje in pogoje uporabnosti kontaminirane hrane in dali praktična priporočila prebivalstvu za zmanjšanje izpostavljenosti sevanju.

"Večje panike ni bilo"

Prebivalstvo je ukrepe upoštevalo, največjo previdnost so namenili uporabi mleka in mlečnih izdelkov ter zelenjave, nekateri so kupovali večje količine pakiranega mleka starejšega datuma in mleko v prahu, nekaj dni po objavi pa so se bolj zadrževali v zaprtih prostorih. Sicer pa med prebivalci Slovenije "ni bilo večje panike, življenje se je ob upoštevanju preventivnih ukrepov razmeroma mirno nadaljevalo", je pojasnila Strlič.

Slovenci so se po opažanjih Strlič tako hitro vrnili v ustaljene tirnice.

Množično pa se je javnost angažirala 10. maja 1986, dva tedna po nesreči. Tedaj je Slovenska mladinska organizacija organizirala protest proti jedrski energiji v središču Ljubljane. Udeleženci shoda so predlagali referendum o gradnji Jedrske elektrarne Prevlaka – načrtovani, a (tudi v luči černobilske nesreče) nikoli zgrajeni jedrski elektrarni ob reki Savi na Hrvaškem.

Protestirali pa so tudi zaradi zamolčanja černobilske nesreče in prepoznega obveščanja javnosti, je še navedla kustosinja.

Kako so o nesreči poročali mediji

Jugoslovanske oblasti so državljane sprva mirile, da nesreča na državo ni vplivala, o razsežnostih in posledicah nesreče pa so začele obsežneje poročati šele maja.

Časopis Delo je med drugim uvedel rubriko z vprašanji bralcev, v kateri so lahko ti izvedeli, kar jih je zanimalo v zvezi z varnostjo in onesnaženjem po nesreči ter ukrepi.

Ena pomembnejših tematik, povezanih s Černobilom, je bila v Jugoslaviji gospodarske narave. Evropska gospodarska skupnost, predhodnica današnje Evropske unije, je namreč maja prepovedala uvoz sveže hrane iz Jugoslavije in šestih vzhodnoevropskih držav, ki so manj kot tisoč kilometrov oddaljene od prizorišča nesreče.

Podatkov o konkretnih zdravstvenih posledicah za Slovence ni

Stopnja onesnaženja v Sloveniji ni bila tolikšna, da bi neposredno ogrožala zdravje prebivalstva. Ocene so pokazale, da je povprečen prebivalec Slovenije zaradi černobilskega sevanja prejel dozo, kakršno iz naravnih virov prejme v nekaj mesecih.

Vse zaščitne ukrepe so sprejeli zato, da se karseda zmanjša verjetnost kasnejših učinkov, kot so rakasta obolenja in dedne posledice, oziroma da se obremenitve prebivalstva – še posebej rizičnih skupin, torej nosečnic in otrok – zmanjša na minimum.

Kontaminacija okolja z radioaktivnimi snovmi je med ljudmi kljub upoštevanju ukrepov vzbudila precejšnjo zaskrbljenost zaradi možnih zdravstvenih posledic.

Toda podatkov o tem, kakšne so bile konkretne zdravstvene posledice te izpostavitve, za Slovenijo še danes ni.